051 476 078, Robert info@hisa-znanja.eu

V sodobnem svetu se velikokrat prav zaradi nepoznavanja veščin dobre interne komunikacije in neobvladovanja asertivnosti pojavi stres. In prav stres na delovnem mestu ima lahko negativne posledice tako za organizacijo kakor tudi za posameznika. Zato je dobro, da se naučimo obvladovati stres in se soočimo z njim.

Stres predstavlja vzorec primarnih reakcij, ki so v preteklosti ljudem pomagale preživeti, v sedanjosti pa zaradi prevelike pojavnosti povzroča težave in je vzrok številnih bolezni. Večina vzrokov za stres pri delu izhaja iz delovnega okolja in so posledica delovnih obremenitev, delovnih razmer, prekomernega dela, organizacijske strukture, klime, kulture ter vloge in odgovornosti na delovnem mestu, medsebojnih odnosov in sprememb v organizaciji.

Posledice stresa pa ne vplivajo samo na posameznika, temveč tudi na podjetje in njegovo poslovanje ter seveda družbo kot celoto. Zmanjša se stopnja produktivnosti, zniža raven kvalitete, poveča število lomov in napak. Pojavijo se slabši odnosi ter medsebojni konflikti. Poslabšata se komunikacija in sodelovanje med zaposlenimi, pri njih prihaja do zmanjšanja motivacije in produktivnosti, ravno tako se zmanjšajo kreativnost, fleksibilnost in inovativnost. Pri zaposlenih se prav tako zmanjša občutek pripadnosti družbi, kar se odraža v neupoštevanju delovnih procedur, zamujanju na delo, dolgih delovnih odmorih, zmanjšanju spoštovanja delodajalčeve lastnine, poslabšanju storitev…

Pomembno je razumeti obseg in razsežnosti stresa. Stres se ne pojavlja le pri določenih delovnih mestih, sektorjih in poklicih, temveč imajo vsi poklici, sektorji in industrije v sebi potencial stresa.

Stres pri delu ni izoliran, individualen problem posameznika, temveč predstavlja strateški problem, ki je posledica širših socialnih, ekonomskih, organizacijskih in kulturnih dejavnikov. Odgovor na stres bi moral biti usmerjen k vzrokom, ne pa k posledicam stresa. Temeljiti mora na preventivnih, sistematskih in participativnih intervencijah, saj je uravnavanje stresa učinkovito samo, če združimo individualno in organizacijsko raven. Na organizacijskem nivoju bi morali stres omejevati in preprečevati, kjer je to mogoče in smiselno, na individualnem nivoju pa bi morali posameznike in skupine izobraževati, kako se z njim spopadati.

Vse to pa lahko strnemo v tri nivoje spopadanja s prisotnostjo stresa v organizaciji;

  • Primarna intervencija: potrebno je ugotoviti in odpraviti vzroke      stresnih situacij,
  • Sekundarna intervencija: posameznika je treba naučiti, kako naj se      spopada s stresom,
  • Terciarna intervencija: pomagati je treba tistim posameznikom, ki so      že postali žrtev stresa.

Zaposleni predvsem doživljajo stres, ker ne vedo, kaj organizacija pričakuje od njih, kako naj izvedejo delovne naloge, kako naj ravnajo v konfliktnih situacijah in kako naj razvrščajo naloge po pomembnosti. Tako negotovost je mogoče zmanjšati tako, da se omogoči sodelovanje zaposlenih pri odločitvah, ki zadevajo izvedbo njihovih delovnih nalog. Zaposleni, ki sodelujejo pri odločanju, so hkrati bližje virom informacij o spremembah, zato se jim tudi lažje prilagajajo.

Če zaposlenim ne moremo omogočiti zadostne svobode odločanja in kontrole, je potrebno povečati njeno percepcijo. Obstaja več strategij za izboljšanje percepcije kontrole in odločanja med zaposlenimi. Te vključujejo vzpostavitev delno samostojnih delovnih skupin, krožkov kakovosti, skupin za izboljšanje varnosti in krožkov zdravja. Cilj je vključiti zaposlene v spremembo sistemov in praks, ki povzročajo stres. Na te delovne skupine se potem prenaša določene odločitve in odgovornosti za izboljšave. Zaposleni imajo znotraj teh skupin večjo možnost kontrole, poznavanja rezultatov in sprejemanja odločitev, kar izboljšuje njihovo zadovoljstvo pri delu in zmanjšuje pojavnost stresa.

Danes definiramo stres kot doživetje, katerega posledica je psihična napetost, ta pa povzroča fiziološke procese, ki so za organizem nevarni. Psihiatri opredeljujejo stres kot dogajanje, ki zmoti človekovo notranje ravnovesje in aktivira njegove prilagoditvene procese.

Povzročitelj stresa, imenovan stresor, je lahko nekaj, kar človeku pomeni oviro, zahtevo, obremenitev ali izziv. Seveda se različni ljudje na isti dražljaj odzivajo različno: gneča na cesti je za povprečnega voznika obremenitev, vozniški navdušenec pa jo sprejema kot izziv in se je loti športno in z užitkom.

Stresorji ozadja so navidez neopazne, zanemarljive in nepomembne okoliščine, ki dolgoročno povzročajo stresne reakcije. Hrup na delovnem mestu, vsiljen ritem dela, vsakodnevno hitenje na poti v službo, (relativno) pomanjkanje materialnih dobrin, neustrezne stanovanjske razmere so okoliščine, ki sčasoma povzročijo zmanjšanje delovnih sposobnosti in resne zdravstvene posledice.

Osebni stresorji so dogodki in okoliščine v posameznikovem življenju, ki sprožijo hude notranje napetosti in jim posameznik ne more uiti z begom ali bojem. Hud bolnik v družini, strah pred izgubo delovnega mesta, prizadevanje za doseganje želenega statusa, konfliktne situacije na delovnem mestu in v zasebnem okolju so dejavniki ogroženosti, ki jih čuti posameznik. Zdi se, da je telesno ogroženost pračloveka zamenjala psihična ogroženost.

Skupna čustva in vedenje pri večji skupini ljudi ustvarijo občutek pripadnosti. Tisti, ki po službeni dolžnosti pomagajo prizadetim, pogosto sami podležejo potravmatskemu stresu. Zato je poglobljeno znanje o stresu potrebno ne le laikom, temveč tudi zdravstvenim delavcem.

Želim si, da bi poleteli z nami, saj vam s svojim delom in odnosom zagotavljamo varen in trden pristanek. Zapustimo pa vam nov pogled iz višin v “boljši in lepši jutri”!

Klaudija Pertoci